»Iz kratkega pregleda dela Negovana Nemca je, tako mislim, je zaključeval dr. Nace Šumi, “dovolj jasno razvidno, da celoten njegov opus druži motiv jedra. Motiv, ki je po zunanji podobi lahko zelo različen, ki ga včasih sploh neposredno ne vidimo, ki pa je vendarle nenehno navzoč. Zamisel jedra je tista osrednja vzmet Nemčevega kiparstva, ki jo tako ali drugače najdemo v vseh njegovih ciklih. Tako že v zgodnjih ščitih kakor kasneje v jedrih v ožjem pomenu besede, a tudi v tako izjemnih skulpturah, kakor so stvaritve njegovega potresnega cikla.

Pregled Nemčevega opusa je hkrati pokazal, kakšne zunanje oblike si nadevajo njegova jedra in s kakšno močjo so nabita. Spočetka so jedra na prvi pogled nevidna sestavina njegovih skulptur pod ščiti, kasneje si zlagoma utirajo pot izpod povrhnjic, dokler se popolnoma ne osamosvojijo v zadnjem obdobju, ko govorimo o belih ali živih kamnih. Te ugotovitve so, tako menim, popolnoma podprte z gradivom, saj jedra očitno sestavljajo rdečo nit v vseh obdobjih, ki jih je zgodaj preminuli kipar uspel živeti.

Nadaljnja ugotovitev, ki sodi k temeljnim značilnostim Negovanovega opusa, je monumentalnost ali nagnjenost k monumentalnosti njegovih "figur". Teh figur včasih ni mogoče prav zlahka prepoznati glede na izvir. Gotovo pa drži, da je ves živi svet od rastlinja do človeka neposredni pobudnik Negovanovih stvaritev. Iz njegovih lastnih izjav je razvidno, kako je nenehno budno opazoval različne oblike porajanja in rasti življenja, od rastlinskih popkov do ženskih prsi. Vse te motive je obravnaval kot dragocene priče življenja v našem okolju, kot priče, ki nas zavezujejo k povzemanju in na ta način k ustvarjanju kiparstva, ki zasluži ime vitalnega. To je gotovo osrednji živec skulptur Negovana Nemca, saj imamo opraviti z živo gmoto v celoti ali v odločilnih sestavinah kiparskega opusa. Videli smo, da sodijo semkaj tudi prvine živega, ki pred našimi očmi umirajo.

Posebno pozornost zasluži ikonografija potresnega cikla. Z njim je umetnik dosegel stopnjo, ki je neposredno primerljiva z dramatičnimi kriki velike pesnitve Ekstaza smrti Srečka Kosovela. Vsekakor smemo v eni sapi imenovati imeni obeh velikih umetnikov naše moderne umetnosti, čeprav je med njima časovna vrzel, ni pa nikakršne vrzeli v vsebini, se pravi v ikonografiji in temeljnem načinu oblikovanja. Oba umetnika premoreta tako najnežnejše strune doživljanja in oblikovanja, a tudi skrajno ostrino oblikovanega ter pretresljivo življenje ekspresivnega naboja. Za potrditev te teze je mogoče navesti tudi lastne izjave obeh umetnikov. Oba sta znala odlično oceniti lirična obdobja in sestavine
umetnosti, oba sta se povzpela tudi do ne preslišanih krikov, sproženih tako iz notranjega življenja kakor pobud časa, naj gre za katastrofo vojne ali poseg naravnih sil. Mislim, da je ta dvojica umetnikov s Krasa ali njegovega obrobja tako notranje povezana, da ni mogoče nobenega od obeh odmisliti.

Posebnosti oblikovanja obeh umetnikov prav tako ne spregledljivo povezujejo oba velika ustvarjalca našega zahodnega roba nacionalnega ozemlja. Oba zelo trdno predstavljata hkrati možnosti svojega geografskega in kulturnega položaja. Za Kosovela je bilo ugotovljeno, da ga je mogoče razumeti samo s kraškega ozadja, kjer Mediteran sicer že čutimo, vendar ga čutimo na srednjeevropski način. Isto je mogoče reči za Negovana Nemca, zraslega na zahodnih obronkih krasa na Goriškem. Sam je o tem položaju lepo zapisal, da ga čuti kot posebno odliko, saj mu ob trdoti in hkrati liriki krasa dovaja pobude italijanskega oblikovanja, v katerem se dobro uveljavljajo trdne in mehke plati elegantne kiparske gmote.

Zadnje je ne samo za Negovana Nemca, marveč za vsakega umetnika, temeljno pomembno. Zakaj že sama kiparska snov, materialna gmota, je nezamenljivo izhodišče slehernega kiparskega oblikovanja in dojemanja. Že po odlomkih te snovi kiparja lahko spoznamo. Tem lažje se to zgodi ob kiparju, kakršen je Negovan Nemec, ki je z življenjem napolnil sleherni košček svojih izdelkov. Na srečo celo v obdobju, ko je naša umetnost kot celota težila od natančno prepoznavnega do abstraktnega. Mesto našega kiparja je namreč prav na sredi med tema poloma. Na ta način že po temeljnem občutju dokazuje svoj izvor in zaznamuje svoje možnosti. Tudi te vloge se je naš kipar zelo dobro zavedal, saj je večkrat spregovoril o svoji pedagoški vlogi med naročniki, ki jim je moral približati možnost za bolj abstraktno likovno govorico.

Treba pa je poudariti še neko posebno lastnost našega kiparja, ki teži k monumentalnosti tudi v plastikah najmanjših mer, še celo pa se lahko izpoje v velikih formah, kakršne so mu omogočala naročila javnih spomenikov. Po teh in drugih značilnostih lahko opredelimo delo Negovana Nemca kot tipično in reprezentativno za kraško in goriško kiparstvo, delo našega umetnika pa za najmanj zelo kakovostno izpolnjevanje regionalnega programa, kakršnega so zastavili že kiparji generacije njegovih starejših učiteljev z Goriškega.

Negovan Nemec je potemtakem, je zapisal dr. Nace Šumi, “pomembna postava sodobne slovenske umetnosti, ki še danes uspešno združuje značilnosti naše umetnosti na zahodnem robu slovenskega ozemlja ter ostaja pobudnik za prihodnja dela nadaljevalcev goriškega izročila. Tudi njega lahko na svoj način imenujemo goriškega slavčka, ki s ponosno besedo kakor nekoč Gregorčič in z občutljivim srcem kakor nekoč Kosovel ponuja svoje žrtvovano življenje sodobnikom in zanamcem«.

Naj predstavitev Negovanovega opusa strnemo z mislimi, ki jih je ob njegovi smrti ob mnogih drugih Negovanovih prijateljih ali poznavalcih njegove umetnosti, zapisal dr. Zoran Kržišnik v Primorskih srečanjih leta 1987: “Negopvan Nemec je izraziti plastični dar preskušal na široko, posegal je tudi na področje praktičnega dizajna, uveljavil se je kot zanimiv spomeniški načrtovalec, kjer je ustvarjal bodisi povsem samostojno, bodisi v povezavi z arhitektom, bil je dinamičen in domiseln eksperimentator v najrazličnejših materialih, izjemno pa je izbrusil svoje značilnosti v marmorju, izrazito zahtevnem in danes zato zelo redko uporabljenem gradivu. S tem je nadaljeval in požlahtnil prastaro kraško klesarsko tradicijo; v marmorju je postavil poseben pomnik kamnitni naravi Krasa in v formah organske abstrakcije, ki združujejo oblikovno dognanost in presunljivo sporočilnost, dosegel mesto vodilne osebnosti v tej tehniki.