Najuglednejši del opusa Negovana Nemca predstavljajo njegovi javni spomeniki. Z njimi je osebno označil svojo rodno pokrajino na obeh straneh Soče, v Sloveniji in Italiji. Čeprav so nastajali v najožji povezavi s celotnim kiparskim opusom in bi bili tako predstavljeni kot organska sestavina njegovega življenjskega dela, jih zaradi preglednosti predstavljamo v zaokroženi celoti.

Spomenik Ivanu Suliču-Carju in soborcem, 1973, beton, 200x150; nahajališče: Bilje

 »Leta 1973« zapiše dr. Šumi, »je Negovan Nemec oblikoval v betonu zelo značilen spomenik Ivanu Suliču in soborcem v rodnih Biljah. Upodobljeni sta stilizirani figuri, razpostavljeni na spomeniški površini, z nepopolnimi telesi, ki jima usiha življenje. Razpoznavni znak razloga smrti je kaj nenavaden. Obe telesi sta ranjeni, ne, preklani od glave do dna torza, smrtni objem je torej velikanska rana. Takšne rešitve drugod v našem kiparstvu ni, ne poznam je tudi pri drugih kiparjih zunaj našega območja. Negovan Nemec je s tem spomenikom torej nastopil kot pionir in dvignil bolečino na smrt ranjenih figur na novo trajnostno raven. Oblikovanje obeh figur in njunih ranjenih teles je pretresljivo sporočilo gledalcu, ki ga prikuje k dojemanju prizora. Očitno je tudi, da sta obe figuri na svoj način varianti jedra, teme ki jo bo Negovan še naprej zmeraj močneje gojil«.

Spomenik padlim v NOB, 1975, beton, 350x170x170; nahajališče: Podgora (Piedimonte), Italija

»Nekaj podobnega je mogoče reči o odličnem spomeniku padlim v slovenski Podgori na italijanski strani Goriške. Pred nami je sorazmerno velik spomenik, ki meri v dolžino tri in pol metra, tudi izdelan iz betona. Tudi temu je Negovan Nemec vdihnil življenje kot pomniku osvobodilnega boja. Oblikovanje spomenika je odličen primer skupine jeder, ki se v parih rok od zemlje do višine spomenika odpirajo ali zapirajo, če gledamo spomenik v obratni smeri. Tako povedne skupine rok oziroma pesti ne poznam nikjer, čeravno je L. Courbiseur  svoj čas vsaj motiv pesti kot osamljen element uporabil v Indiji v mestu Chandigar. Iz opisa je mogoče razbrati, kako so domačini spremljali modeliranje in odlivanje spomenika ter ga sprejeli za svojega, še preden je bil odkrit. Negovan je namreč znal za svoja javna dela vselej pripraviti okoliščine, da je bilo mogoče spomenike uresničiti, da so torej spomenik sprejeli za svojega. Podgorske pesti so nastale leta 1973«.

Spomenik primorskim gradbincem, 1978, beto-železo; nahajališče: Renče 

»Zelo značilno je, da je Nemec našel v drugem zasnutku, po odklonitvi prvega, možnost, da vendarle pokaže na potresno dogajanje, toda zdaj nevtralno: navpično je postavil skupino nosilcev, troje v obliki že betoniranih, troje pa šele v fazi železnih konstrukcij. Zdaj se res v prvem zasnutku zamišljena spomeniška celota ne podira več, toda, zato izpovedna moč novih vertikal ni nič manj grozljiva. Tokrat zlasti nespregledljivo govore posebej vrhnji sklepi, konzolni 'kapiteli,' nove verzije spominskih stebrov od moderne, od Picassa in drugih, pri nas od Pregljevega Pompejanskega omizja in drugih podob, znane izvotljene glave likov. Pomeni, da je Negovan Nemec prvine gradbenih konstrukcij uspešno spremenil v upodabljajoče zgovorne postave, pri katerih se v celoti ali deloma izvotljeni konstrukcijski elementi uravnotežijo s pokončno držo, pa naj gre za optimizem ali opominjajoči klicaj«.

Že od leta 1982 je Negovan Nemec »dobil nekaj naročil za javne spomenike. Tako za beograjsko gasilsko društvo Voždovac, posvečeno dragocenosti vode, ki v tankih curkih odteka preko prevala na razmaknjeni polovici spomenika. Oblikovana je torej struga z visokima strminama«.

Spomenik XXX. Divizije v Beneško Slovenijo, 1984, kamen, 350x220x120; nahajališče: Kanal ob Soči

»Za rodno deželo Goriško pa je Negovan Nemec izklesal dva pomembna spomenika. Eden je namenjen spominu na pohod XXX. divizije v beneško Slovenijo, ki je pri Kanalu ob Soči prešla reko. Spomenik s svojo obliko značilno ponavlja kanjon Soče, ki ga dopolnjuje s skupino figur, na desnem bregu sestopajočih, na nasprotni strani plezajočih po bregu. Na spomeniku ni opaziti nikakršnega realističnega upodabljanja udeležencev pohoda, marveč mirno vključevanje belih figur v belino celote. Gre za bele lutke, ki omogočajo branje spomenika, ki torej ne kažejo nobenih portretnih značilnosti udeležencev, marveč samo njihovo vlogo pri brodenju preko reke. Spomenik je odlično posajen v zeleno okolje in bistveno sodeluje pri prepoznavanju zgodovinskega dogajanja, ki je slovensko vojsko popeljala do skrajnih zahodnih meja slovenskega ozemlja«.

Spomenik padlim v NOB, 1984, kamen, 300x200x100; nahajališče: Rožna dolina, Nova Gorica

»Ne manj zahteven pa je spomenik padlim v NOB, ki ga je Negovan istega leta oblikoval za Rožno dolino-Ajševico. Tu se dogajanje odvija okrog nevidnega jedra spomenika, ob katerega so posajene oziroma se iz njega trgajo ploske oblike pokojnikov. Toda ti pokojniki niso prepoznavni kot borci, prej kot plesalci, ki oživljajo simbole padlih. Ob tem spomeniku bi bilo mogoče govoriti o nekakšni breztežnosti kar secesijskega značaja«.

Oba spomenika, tako spomenik padlim v NOB v Šempetru kot spomenik diverzantom v Novi Gorici, oba iz leta 1985, »se že na pogled in na otip razlikujeta od starejših del. Površina je hrapava, zrnasta. Spomenik v Šempetru« je zapisal dr. Šumi, »je sklenjena gmota s plastiko jedra in vegetabilnim dodatkom, ki ga lahko razumemo kot veliko stilizirano rožo. Zrnasta površina omogoča odlično uveljavitev spomenika v zelenem okolju. Spomenik diverzantom se odreka figuralni pripovedi ter nakazuje delo padlih z razklanimi in razmetanimi deli. Če ponovim svojo oceno, imamo opraviti z moderno verzijo destrukcije, ki pa ni izdelana z bolečino, marveč s poklonom«.

Spomenik diverzantom, 1985, kamen190x310x110; nahajališče: Nova Gorica

»Zadnji pomemben spomenik je nastal leta 1986, namenjen padlim v NOB na Kromberku pri Novi Gorici. Naj tudi tukaj ponovim že zapisano misel. Morbidni torzo s komaj nakazano glavo in hrapavo površino je izjemno delo v Nemčevem opusu. Zdaj ne gre več za ranjeno ali razklano telo, marveč za truplo, ki pada in bo razpadlo«.