Preboj XXIV, 1981, carr. marmor, 30x50x28
»Sočasno pa je Negovan Nemec neutrudno snoval svoje žive kamne. Nastajali so spet v ciklih z različnimi poimenovanji, ki zajemajo različna fizična in psihična stanja človeka. Formalni svet teh jeder se vidno napaja iz pobudnikov živega sveta, od oblik iz rastlinskega do človeškega sveta. Zdaj praviloma tako, da jih ni mogoče prepisati zgolj eni sami živi vrsti. Kipar je končno našel sintezo vsega živega in s posameznimi prvinami uresničeval vedno nove skulpture. Naj jih nekaj naštejem. Napredek v nakazani smeri je, denimo, zelo jasno razviden v skulpturah Preboj XXIV v carrarskem marmorju. Skulptura je doživela pravo modeliranje srednjega dela, tako da je ovojnica samo še izgovor za uveljavitev jedra«.
Preboj XXX, 1981, carr. marmor, 30x60x30
»Še bolj je to vidno v drugi skulpturi Preboj XXX, ki se je spremenila v celoti v organsko obliko, ter dobesedno zacvetela«.
Popek, 1981, carr. marmor, 27x60x20
»V letu 1981 je ob zadnjih Prebojih nastala kompozicija Popek, nadaljuje v svoji študiji dr. Nace Šumi«. Brane Kovič pa leta 1984 ob razstavi v Mestni galeriji v Ljubljani zapiše. » Njegove komorne, estetko dognane, ne glede na kot, iz katerega jih gledamo, elegantne skulpture so resda abstraktne, čiste forme, ki naj bi določale prostor le s svojo prisotnostjo, pojavljanjem v njem. V njih ni pripovedne anekdotičnosti, zato so toliko bolj učinkovite v simbolnem smislu, kot prikrite erotične aluzije in asociacije – brstenje, razraščanje, porajanje in drhtenje, vse to so sugestivne prispodobe arhetipa, ki mu Nemec z močjo svoje domišljije daje toliko različnih pojavnih možnosti, razgrajuje ga in variira, da bi ga kot serijo, cikel ali ambientalno postavitev ponovno speljal na skupni imenovalec, na enotno pomensko izhodišče. Ta v kamnu zaustavljen nemir, s pretanjenimi ritmičnimi poudarki komponirane forme, napete in vabljive, nabite z energijo in polne zanosa, pa ne morejo biti le kiparska registracija zunanjih, vidnih pojavov, njihova čutna ponazoritev, so mnogo več: umetniško spoznanje, pogled na svet, osebna resnica, ki izrečena na tak način postane univerzalna«. (Brane Kovič, katalog, Mestna galerija Ljubljana, 1984)
Hrepenenje, 1981, carr. marmor, 62x33x25
»Nadvse zanimiva je tudi naslednja skulptura Hrepenenje, prav tako iz 1981«, nadaljuje svoje razmišljanje dr. Šumi, »kjer je odlično uveljavljena antropomorfna oblika z vsemi značilnostmi vegetabilnega sveta«.
Kipenje IV, 1982, carr. marmor, 55x15x15
»Nekaj skulptur nosi naslov Kipenje, prvi primerek te skupine je nastal leta 1981. V nasprotju z nekaterimi poprejšnjimi plastikami - popki, se zdaj oblike dvigujejo ter s tem opravičujejo postavljeni naslov. Kipenje IV iz leta 1982 je dober primer skulpture, ki raste iz gomoljastega podstavka ter se izvija iz plašča v obliki dveh stiliziranih glav«.
Zorenje V, carr. marmor, 1981, 35x43x30
»Tudi za skupino skulptur v marmorju in v bronu z naslovom Zorenje velja, da s svojimi oblikami opravičujejo postavljeni naslov«.
Ritmični spev, 1981, marmor, 60x15x15
»Še istega leta je ob navidez abstraktni skulpturi Ritmični spev, kjer je uveljavil muzikalno komponento«.
Upanje II, 1981, carr. marmor, 22x20x10
»Izklesal tudi prvo plastiko iz cikla Upanje«.
»Leta 1982 je kipar uresničil skulpturo Poganjek kot del plastične spirale, ki varuje zaobljeno jedro, to jedro pa lahko razumemo tudi kot asociacijo na žensko dojko ali moški organ. S tem naj bo poudarjeno, da je Nemčevo kiparstvo zdaj nabito z erotičnimi prvinami, ki prihajajo na dan domala v vsakem njegovem kipu«.
»Med naslednjimi skupinami je treba omeniti skulpturo Novo rojstvo«.
Zoomofrna oblika II, 1982, carr. marmor, 20x20x20
»Zoomorfno obliko iz leta 1982 z velikim plodilnim mednožjem skoraj v naravni velikosti. Za to skulpturo je značilno - in ne samo zanjo - da je kipar preprosto odrezal vse kar ne sodi k jedru dogajanja«.
Poželenje IV, 1982, marmor, 11x29x10
»Isto velja za skulpturo Poželenje IV iz manjšega cikla. Tudi tukaj se je kipar osredotočil na motiv mednožja, ki se zvija v krču. Gre za imenitno študijo živega torza, hkrati za dober primer plastike, ki bi jo bilo mogoče prenesti v monumentalen format.«
»Zdaj je tudi kritika opazila izredno kvaliteto Nemčevih izdelkov ter spregovorila o kiparjevi izjemni zrelosti«, ugotavlja v uvodu v katalogu k razstavi Negovan Nemec deset let pozneje dr. Nace Šumi.
O tem ciklu je Andrej Medved zapisal: » Rekli bi lahko, da so bele, gladke skulpture Negovana Nemca čiste forme, ki učinkujejo predvsem s svojo površino in v površini. Pomembna je tkanina, tkanje kamenite mase, ki je znotraj sicer polna, jedra, kohezivna, a brez vsebine; brez nadgradnje, sporočila v tradicionalnem smislu. S tem seveda nočemo trditi, da je skulptura prazna. Prav nasprotno: a Nemec se zaveda, da je efekt sodobnega abstraktnega kiparstva od Arpa dalje prvenstveno odvisen od redukcije ter čistosti oblike.
Abstraktni kip, če ni samo simbol, zanika narativnost; ohranja pa idejo, intencionalnost, zrenje, ki ni nikoli le duhovno, kajti abstraktna, abstrahirana oblikovanost vedno ustreza fizisu, naravi in realiteti; ni metafizična izmišljotina. Odkriva notranjost vseh danih in ustvarjenih stvari, pokaže rast in njeno delovanje, združuje ter enoti različne, diseminirane podobe, ki vznikajo brez reda, vsepovsod«. (katalog, Negovan Nemec, Skulpture, Nova Gorica, 1981)
Zorenje VI, 1982, bron, 10x28x8
Nadalje dr. Šumi piše: »Kamen je bil seveda za ves ta cikel odločilno in monopolno gradivo. Toda hkrati je Nemec zmogel tudi oblikovanje v polirani kovini. Mislim na Zorenje VI iz leta 1982. Tukaj je vredno opomniti, da gre za nadvse občutljivo oblikovanje skulpture, v kateri se ohranja sled temnejšega jedra pod zglajenim plaščem ovojnice. Skulptura je nenavadno skromnih mer, čeravno je izdelal tudi nekaj še manjših, tako da jo lahko uživamo izpostavljeno na mizi ali polici«.
Horizontalna zvedavost I, 1986, carr. marmor, 26x11x7
Tatjana Pregl Kobe je prepričana, da je Negovana prva nagrada v jugoslovanskem merilu (Likovni salon Trinajsti november, Cetinje, 1980) prepričala, »da je na pravi poti: še z večjo silo se je vrgel v ustvarjalno delo, kot bi svoj nemir skušal potopiti v dinamiko kamna,ga spraviti v njegovo večno trajanje. To je obrtniško domišljeno delo, ki ga zob časa ne sme načeti, in hkrati plastično utelešenje kiparjeve notranjosti: svetlobni odsevi obdelanega marmorja v intenzivni lepoti odslikujejo še nepremagano in neulovljivo silo, kot jo lahko ponuja življenje. S ciklom Plastenje, ki mu je ostal do konca zvest, je kipar hotel zaustaviti čas, nemir, želje, hrepenenje po lepem, skladnem, polnem, čutno všečnem in sanjsko nežnem«. (Tatjana Pregl Kobe, Likovne impresije II, 2003)
»Bližamo se letu 1984« je zapisal dr. Šumi, »ko je kipar Negovana Nemec dobil nekaj naročil za javne spomenike, vendar je v letu 1985 in 1986 še kar naprej snoval svoje žive kamne posvečene zagonu, mladostni zvedavosti in prebujenjem ter še drugim temam, na primer horizontalni zvedavosti«.
Navdih življenja, 1985, carr. marmor, 90x120x35
»Poglavitni dosežek tega leta, pa je bila skulptura Navdih življenja I, ki je bila izbrana za predstavitev kot Delo meseca v Cankarjevem domu. Velika plastika je obležala v Gorici in zaradi carinskih ovir ni mogla čez mejo«.
Navdih življenja I, 1986, carr. marmor, 90x140x35
»Zato je kipar v nekaj dneh izklesal njeno približno kopijo, ne da bi dobesedno ponavljal figuro. Plastika je sestavljena iz dveh prvin. Zgornji del sugerira moškost, spodnji del žensko vdanost. Navdih življenja je ozka, sloka, toda plemenito napeta skulptura, ki pomeni enega vrhov Nemčevega ustvarjanja. Mrzlično delo, ki ga je Negovan razvil ob ponovitvi te skulpture govori o kritičnem zadnjem obdobju kiparjevega življenja, ko se mu je nenehno mudilo«.
Prebujanje I, 1984, marmor, 18x41x19
»V pogovoru je omenil«, pove dr. Nace Šumi, »da načrtuje prenos manjših form v velike spomeniške zasnove. V tej smeri je dobil vsaj dve priložnosti za realizacijo, za Šempeter pri Gorici in za Novo Gorico«.
Mladostna zvedavost I, 1985, carr. marmor, 16x25x21
»Živi ali beli kamni Negovana Nemca so njegov najštevilnejši cikel. Ker jih je kritika in publika sprejela kot izredno kvalitetne in priljubljene kiparske stvaritve, primerne prav posebej tudi za zasebne domove, so se ti pomniki raznesli ne samo po Sloveniji, ampak tudi v širšem okolju in se znašli tudi na drugih kontinentih. Z njimi se je Negovan odlično izpel kot tenkočuten oblikovalec vitalistične skulpture, ki mu slovensko kiparstvo tudi še danes ne more postaviti ob bok nič podobnega. S temi kamni je daleč presegel uspehe starejše generacije prav posebej tudi Frančiška Smerduja, pesnika ženske telesnosti. Odslej zato velja tudi kot poglavitni avtor erotične plastike med nami. Čeprav je seveda treba brez odlašanja pripomniti, da je erotiko pojmoval kot vzvišeno dejanje, saj je svoje plastike do konca ovijal v do visokega sijaja zglajeno površino. Svoj čas sem že omenil, da je podoben postopek v slikarstvu iznašla bidermajerska doba, ki je z gladkim lakom prekrivala prizore in figure iz meščanskih domov«.
»Negovan Nemec je bil sodobnik in sošolec nekaterih pomembnih slovenskih umetnikov, med njimi tudi Toneta Demšarja, znanega kiparja, ki nas je nedavno zapustil. Omenjam ga posebej zato, ker ga je družilo z Negovanom podobno programsko geslo: stiskanje jedra. Seveda pa nam primerjava izdelkov obeh kiparjev razločno odkrije, da je Negovan gledal drugače, bolj problemsko in da je začetne okvire v zadnjem ciklu tudi odločno presegel v smer lepotnega oblikovanja«.
Mladostna zvedavost II, 1984, marmor, 25x122x45
»Nekateri so skušali iskati za Negovanovo kiparstvo tudi druge, evropske ali celo svetovne zglede, vendar jih niso našli, ker je bil Negovan, kljub nekaterim zunanjim podobnostim denimo s kakim Brancusijem, vendarle popolnoma izviren umetnik, ki je izhajal iz svojega. Prav tako ni bilo mogoče najti stikov s tistimi slovenskimi in drugimi umetniki, ki so izrecno oblikovali jedra. Mislim na Franceta Rotarja, ki pa je svoje prevotlene krogle v primeri z Nemcem obravnaval statično. Negovanovo delo pa je po notranjem značaju bliže plastikam akademskega učitelja Slavka Tihca, ustvarjalca nekaterih pomembnih Semaforjev in drugih del. Seveda pa Tihčevo delo močneje prežemajo intelektualne in racionalne silnice«.
Vertikalni spev III, 1984, marmor, 116x33x21
»Negovan Nemec je pač edini zares otipljivi vitalist v kiparskem ustvarjanju. Znal je vsemu živemu od rastline do človeka vdihniti svoje življenje, ki ga je hkrati izvabljal iz široko pojmovanih predlog«.
Zagon VI, marmor, 20x63x41
»V desetih letih odkar nas je zapustil«, je v katalogu zapisal dr. Šumi, »se tudi med mladimi ni oblikoval noben umetnik, ki bi ga lahko nasledil«.
Aleksander Bassin je o tem ciklu zapisal: »Kiparski jezik, ki ga posredujejo drobni, plastično oblikovani primerki značilnih Nemčevih kamnov, se poslužuje preizkušenih in hkrati izrazito novodobnih likovnih prvin. Načelno lahko ugotovimo, da gre za pojav, bolje odmevnost modernistilčnega izročila, v smislu tako imenovane vitalistične skulpture, ki je izklesana, oziroma v Nemčevem primeru izraziteje luščena iz kiparske gmote; to je oblika, ki jo dojemamo v njeni haptični pojavnosti in ki je izrazito zaobljena, kar dosega kipar z natančnimi in globokimi posegi v gmoto. Oblika vstaja brez tako rekoč klasičnega kiparskega napenjanja forme, kot da je pred nami sestav okamenelih, zastalih gubanj, ki jih kipar brusi, gladi in dosega visok sija, lesk, v katerem si pretanjenost in sugestivnost podajata roko z artizmom par excellence. Sijaj beline in poigravanja z njo pričara svojevrstno igro svetlobe in izrazito mehkih senc, mehke, pritajene dramatičnosti: ta je kakor spočeta, zarojena v tej novobaročni igrivosti.« (Aleksander bassin, zloženka k razstavi v TK Galeriji v Trstu, 1986)