»Zamisli so kiparju kar vrele na dan z vedno novimi možnostmi. Drugo skupino skulptur na potresno tematiko je oblikoval pod naslovom Brez izhoda. Skulptura Brez izhoda II spet uprizarja zadnji boj skupine rok, ki jih stiskajo klade. Na desni so se zgornje klade že spojile s spodnjimi, na levi pa se drama nadaljuje ter bo zdaj, zdaj izničila tudi roke na tej strani. Tudi tukaj je vredno opozoriti na že nakazano dvojnost nastopajočih. Na eksaktno vrezane klade črnega lesa in krvavo organsko gmoto rok, ki se zaman poskuša upirati pritiskom premočnih, neusmiljenih, za bolečino gluhih sil temnega sveta. Kiparjeva domislica, da je dogajanje vklenil v kvadratno trdno zamejeno ogrado, bistveno pripomore k učinkovanju plastike. Človeku se lahko ježijo lase, ko opazuje 'sestopanje' kratkih blokov z roba proti sredini, kjer je obsojena rdeča gmota ostanka življenja. Ta sestop je grozljiv tudi zato, ker se bodo klade, ko bodo klonile v ogrado, zravnale z okvirom kompozicije ter tako z mirno brezdušno ravnino prekrile drgetajočo rdečo gmoto na dnu. Naslov Brez izhoda torej natančno ponazarja smisel dogajanja«.

Brez izhoda IV, 1978, les, mavec, 60x135x25

»Nekakšen višek cikla je skulptura Brez izhoda IV. Dogajanju je odmerjen trdno konstruiran prostor omare - stiskalnice. V odprtino omare je v vsej širini položeno razkosano človeško telo. Odprtina je pretesna, da bi gladko razžagani kosi kamorkoli lahko ušli. Namenjena je našemu gledanju prizora, ki spominja na srednjeveške mučilnice najbolj grobih zanikanj človeškega dostojanstva. Brezizhodnost je tukaj dosegla svojo skrajno točko, saj zdaj nimamo več opraviti z realistično posnetimi deli telesa, marveč za njegovo celoto, ki pa je preprosto razžagana«.

Horizontalna kompozicija, 1978, le,mavec, 61x75x14

»Kipar je potem še v dveh kompozicijah predstavil razrezana telesa: v Horizontalni in Vertikalni kompoziciji. Horizontalna kompozicija je sestavljena z menjavo lesenih klad in dveh delov razžaganega telesa, ki jima niti ni več mogoče določiti izvirnih oblik. Kiparjeva domišljija je tukaj prav na robu meje, ko še lahko govorimo o ostankih človeškega«.

Vertikalna kompozicija, 1978, les, mavec, 100x80x25

»Podobno je z vertikalno kompozicijo, čeprav je tukaj zgornji del telesa dovolj dobro razpoznaven, je pa vdelan v zasnovo črnih lesenih pokončnic in je torej prej razstavni kos brezdušnega sveta, kakor upodobitev človeškega«.

Odpiranje, 1978, les, 60x60x60

»Istemu svetu pripada tudi skulptura Odpiranje, prav tako iz leta 1978. Naslov pa je nov in morda je treba razlagati razpiranje lesenih klad, ki spodaj sicer uničujoče stiskajo krvave ostanke živega, navzgor pa se razpirajo, vsaj z rahlim optimizmom."

V uvodu h katalogu razstave, ki je bila odprta decembra 1978 je dr.Jure Mikuž za ciklusa, ki sta bila razstavljena zapisal: “V tem ciklu »sta temeljni obliki – konstruktivna in organska – soočeni v intenzivnem medsebojnem dogajanju , ki vešče ustvarja iluzijo zaustavljenega trenutka pred dokončnim propadom, ki ga slutimo kot logično posledico prevlade brezdušnih geometrijskih, lahko tudi strojno, se pravi tehnično narejenih predmetov nad človekom. Ritmično gibanje lesenih plošč, postavljenih bodisi v grozečih diagonalah, hladno in preračunano racionalno urejenih vertikalah in horizontalah, vedno nevarneje razgibanih kockah in podobno, pred našimi očmi požira, utesnjuje, pritiska, skratka uničuje še zadnje ostanke človeškega telesa. Kipar ni kompromisno pripoveden in njegova dela niso varljivi simboli, temveč so neposredna in jasna svarila. Oblike so čiste, nedvoumne barve omejene na črno, brezosebno, ne-barvno in najbolj kričečo, svarečo in impulzivno rdečo. Te skulpture se nam zdijo kot iztekajoči se kadri grozljivega filma, ki pa na žalost to ni«.

»Če se vprašamo«, je o teh delih strnil misel dr. Nace Šumi, »ali obstajajo kakršnekoli povezave med prejšnjimi stvaritvami kiparja Negovana Nemca in ravnokar predstavljenim ciklom Brez izhoda, na prvi pogled sicer ni videti kakih sorodnosti. Vendar temu ni tako. Tudi te skulpture je namreč mogoče razumeti kot posebne oblike jeder. Tako vlogo imajo v tem ciklu krvavo rdeče gmote delov ali ostankov človeškega telesa. Seveda pa je smisel obeh soigralcev jeder in okvirov zdaj drugačen, postavljen na glavo. Ostanki človeškega telesa vsekakor ne morejo rasti nikamor, marveč umirajo pred našimi očmi. Sile zunanjih konstrukcij so premočne. V tem je mogoče treba videti likovno sporočilo obupa. Zato pa bodo v naslednjem koraku, ko je kipar krizo premagal, ponovno na poti zasnutki, ki vzbujajo upanje«, je nadaljeval dr. Nace Šumi«.