»Toda v letu 1978 se je kipar prebil do še bolj pretresljivih zasnutkov, najprej v ciklu 'Rušenja'. Prva skulptura tega cikla sodi med najbolj grozljive stvaritve našega umetnika«, je zapisal dr. Šumi.

Rušenje I, 1978, les, mavec, 190x120x60

»V naravni velikosti je pritrjena na leseno črno ogrodje gmota mrtvega telesa, zavita v rdečo plastično ovojnico. Da je pod rdečim plaščem telo, je dobro videti, prav tako je videti, da ni zleknjeno zravnano, marveč vsaj s spodnjimi okončinami skrivenčeno. Zato ob tem spomeniku rad govorim kot ob pretresljivem epitafu. Še bolj pretresljivo je vedeti, da je pod tem rdečim pokrivalom na mrtvaških nosilih pozirala žena Nelida, ki se je pri tem skoraj zadušila. Najbolj grozljiv pri opisanem epitafu je še dobro viden zadnji drget zakritega telesa. Tukaj se je Negovan Nemec na usoden način srečal s smrtjo, s smrtjo kot nevidnim, a slutenim, vsekakor pa dokončnim. Barvna zasnova te skulpture se bo potem ponavljala v vsem ciklu in še nekaj kasneje. Rdeča bo barva človeškega, črna nosilne konstrukcije zasnov, rdeče barva krvavega mesa, črna neusmiljene grožnje«.

Rušenje II, 1978, les, 110x80x80

»Skulptura Rušenja II, prav tako iz leta 1978, je podirajoča se skladovnica črnih klad s previsnimi tramovi in odpadajočimi vertikalami. V primerjavi s poprejšnjo skulpturo je Rušenje II čista konstrukcija z zelo povednim značajem, zaradi nakazanih nasprotij, ki razdirajo 'stavbo'.

Rušenje IV, 1978, les, mavec, 123x110x50

»Skulptura Rušenje IV pa že operira z obema akterjema drame, tokrat z gladko stiskalnico lesenih klad in v primež stisnjenima človeškima okončinama s povedno igro prstov. Zasnova je očitno računala s trenutkom, predem bodo klade dokončno uničile krvavo rdeče ostanke človeškega bitja, pravzaprav samo njegove zgovorne prvine. Tako grozljivega ekspresivnega naturalizma, če smem na ta način na videz izključujočih se prijemov označiti skulpturo, slovensko kiparstvo še ni poznalo. Nemec je do skrajne možne meje zrežiral potresno katastrofo, odčitano na soočenju obeh protagonistov: drame neustavljive naravne moči in neogibne žrtve živega«.

Rušenje V, 1978, les, mavec, 56x83x64

»Še korak na prej v tej smeri je pomeni skulptura Rušenje V. Tukaj sta roki v stisku dveh plasti klad, zgornja bo pritisnila na krvavečo gmoto rok, s katerimi premineva življenje«.