»V takó razgibano kiparjevo življenje, ko mu je bilo omogočeno ustvarjati tudi velike spomeniške naloge, je leta 1976 nenadoma udaril posoški potres. Na mah je spremenil umetnikove načrte, nenadoma se je znašel nemočen pred silami narave, pred nezadržnimi rušenji in navsezadnje pred nalogo, da iz sebe iztisne tisto prvino, ki je dotlej spala ne vzburjena: občutek za dramatičnost, za majhnost človeka pred naravo. Zavedal se je bližine smrti in ni se mogel izogniti razmisleku o svoji nadaljnji poti. Srečanje s potresom in vsem tistim, kar je v njem sprožil, je rodilo najbolj nenavadno skupino plastik, včasih bolje konstrukcij, kar jih je Negovan ustvaril in kar so jih kdajkoli pri nas ustvarili drugi. Vsaj v slovenskem kiparstvu ne poznamo nič podobnega. Še zlasti je ta skupina pomembna zato, ker je z njo kipar razkril tiste prvine svoje osebnosti, ki je nikoli nebi pričakovali kot vsebino normalnega razvoja. Opraviti imamo s pravim izbruhom dramatične duševnosti, z izbruhom nenavadnega izražanja, nenavadnega "ekspresionizma", kakor sem pred leti imenoval način njegovega oblikovanja v prvih popotresnih letih. V tej smeri se dobro prilega oznaka naturalističnega ekspresionizma. Ne gre namreč za nikakršno deformacijo upodobljenega sveta, kakor v klasičnem ekspresionizmu, marveč za ostro konfrontacijo samih po sebi "normalnih" sestavin. Dramatičnost izvira iz dogajanja, ki ga je Negovan 'vpeljal' v svoje skulpture, dogajanja, ki je na razstavi plastik zbudilo veliko začudenje, če uporabim zelo mili izraz. Večina publike teh del namreč ni razumela, ni jih mogla  ali jih ni hotela razumeti. Kipar sam je priznal, da so ga obhajali nenavadni občutki, ko se je gibal po razstavi, potem ko jo je publika že zapustila. Opisani 'pogovor' s plastikami brez publike je bil srečanje s samim s seboj v novem položaju, ki mu je napovedoval tudi konec življenja, kar je Negovan tudi sam priznal - in kar mu je bilo mogoče brati na čelu, ki ga je zaznamovala usoda«.

Sam kipar je o tem spregovoril: »Razstava v Novi Gorici leta 1978. Mislil sem, da bom razvijal dalje. Vendar je bolje, da sem se ustavil. Ustavil sem se v trenutku, ki bi ga imenoval stanje brez izhoda, rušenja. Tedaj sem dobil asociacijo na potres leta 1976 v Posočju, v trenutku, ko te ujame prostor. To je tragika….Postavil sem prste, ki se rešujejo , premikajo maso. V bistvu sem se ustavil v trenutku, ki si ga ne želim…«

Destrukcija, XI, 1977, železo, 50x30x40

»Kiparja je potres tako prizadel, da je v prvi fazi upodabljal predvsem rušenja, ki jih je poimenoval Destrukcije. Upodobljene so podirajoče se konstrukcije, ko so vezi popustile, in ko se zasnutki podirajo. Vse to je izpeljano s tipičnimi gradbenimi členi, ki jih povezuje železo. Ta skupina plastik je po svoje zelo pretresljiva, zato ni čudno da se je umetnik hotel na ta način izraziti tudi pri zasnovi spomenika primorskim gradbincev«.

Destrukcija X, 1977, mavec, 35x35x50

"Bistvo prve skupine 'Destrukcij' v patiniranem mavcu ali v železu, ki jih povezujejo razrahljane vezi, so svojevrstne konstrukcije, ki so popustile ali se sesule. Gre torej za razpadle sestavine gradbenih celot. S tako preprostimi sredstvi je kiparju uspelo pokazati na potres, ki je destrukcije povzročil. Na videz je to dobesedna pripoved, vendar z izolirano konstrukcijo povzdignjena v simbol tragičnega dogajanja. Umetnik je prav iskal odnose med kosi, sestavljenimi v celoto, da bi na najučinkovitejši način pričaral razpad«.

Destrukcija V, 1977, železo, 70x70x40

»To je bil komaj začetek, Leto dni kasneje se je njegova domišljija prebila do še bolj dramatičnih konstrukcij«…«